12.dan: Počitek ob Plitvikih jezerih

Kamp je 1A. Tuši urejeni, da bi ostala kar tukaj in jutranja prha se je prilegla bolj kot jutranja kava. Danes smo na počasi, kavica v bližnjem baru, pozen zajtrk in počasen ogled Plitvičkih jezer.

Dolgo sem se veselila tega ogleda, saj združuje vodo in naravo, kar pa je zame dobitna kombinacija. Začuda in verjetno zaradi vseh lepot zadnjih dni, pa me niso tako popolnoma navdušila. Glavni razlog je zagotovo gneča, veliko turistov čeprav je glavna sezona že mimo. Po prehojenih vsaj 7 km, si zaslužimo sproščujoč večer.

Enka se je prelevila v pravo bojno fronto.

11.dan: Včasih pač ne gre vse kot bi moralo...

Ko se zjutraj prebudiš in brez problema zlezeš iz šotora veš da te čaka lep topel dan. Temparature ta teden so prav idealne za takšno potepanje. Napotimo se proti Martin Brodu, da si pogledamo slapove Une in ker do sedaj nismo imeli kakšnih posebnih težav je danes očitno čas, da na naši poti tudi malce grdo govorimo. Garmin nas pelje po cesti, ki ji komaj lahko rečemo cesta.

Bolj se bližamo našemu cilju slabše je, ko nas do cilja loči le še km, iz avta privlečemo še žago, da se lahko  počasi premikamo naprej.

Garmin še kar vztraja, da je tukaj cesta in da kmalu zavijemo desno. In ko pridemo do omenjenega odcepa, se pot spremeni le še v ozko peš potko =S Še enkrat preverimo Garmin če nimamo vnešenih kakšnih čudni stvari (peš poti, kolesarske poti) in ko ugotovimo, da je vse kot je treba, nam ostane le eno da se obrnemo nazaj. Po slabih 2 km ( ki jih prevozimo cca 5 km na uro) nas domačina usmirita na drugo pot, ki sicer je neka cesta, ampak ozka in precej zarašena. Po dobrih 4 urah nam le uspe priti do Martin Broda, kjer se malce raztegnemo in ogledamo slapove.

Ugotovimo, da po tako pestrih zadnjih dneh potrebujemo počitek, torej se usmirimo direktno proti Plitvčkim jezerom, kjer poiščemo kamp in ob pivu in kartah uživamo ob toplem večeru.

10. dan: Nazaj k naravi

Ob peti uri nas iz spanca vržejo muslimani z svojimi molitvenimi napevi. Molitev se razlega iz zvočnikov vsake džamije v Sarajevu, ni šans da prespiš to. Po prvi budnici pa še malce zaspimo nazaj. Ko se ponovn prebudimo, pa se res zavemo, da smo v Sarajevu, temparature so sveže, zelooo. Torej ravno prav, da se spovnemo na olimpiske igre leta 1984 in si ogledamo staro bob stezo. Bob steza je razen grafitov skoraj nedotaknjena, ob manjših popravkih bi bila še vedno uporabna, a kar smo v Bosni bo to verjetno še en zapuščen spomenik.

 Olimpijsko razpoloženi se odpeljemo proti kraju Jablanica,  kjer je leta 1943 potekala svetovno znana Bitka na Neretvi. V bitki podrejo most, ki pa ga pozneje za potrebe filma zopet postavijo in spet podrejo, sedaj pa je podrt most spomenik na omenjeno bitko.

Malce spremenimo načrtovano pot in se skozi NP Blidinje odpeljemo proti mestu Livno. In ni nam žal. Na 1500 m.n.v. se nam v gore objeta razteza ogromna dolina.

Naredimo postanek da se naužijemo vseh lepot potem pa "on the road again". Za lep zaključek dneva pa smo potrebovali nekaj sreče. In smo jo imeli. Šli smo namreč na lov za divjimi konji. Nad mestom Livno se razprostira pusta pokrajina kjer se da ob pravem času na pravem mestu, videti črede divjih konj. Tudi od 500 do 600 komadov. Hrabre sreča spremlja. Ko smo prevozili dobrih 10 km po planini, David v daljavi le ugleda konje. Še dober km vožnje in smo že čisto zraven. Kljub nasi bojazni da jih bomo težko poslikali, nismo imeli težav, saj so nam skoraj jedli iz roke.

Čudovit prizor neokrnjene narave. Po takšnem včeru, samo še nahitro poiščemo prostor za kampiranje in kmalu sladko sanjamo o konjskih čredah.

9.dan: Ovce nas spremljajo povsod

Zbujamo se ob čudovitem razgledu na zbujajoče jezero, za hribčkom vstaja tudi sonce, nebo pa je brez oblačka. Očitno nas čaka še eden lep sončen dan, ravno pravšnji za ogled Mostarja. V zahvalo za super kamp  v kavarani spijemo še kavo, potem pa "pot pod noge". Mostar velja za povprečno najtoplejši kraj v Evropi, in tudi nam se je zdelo tako. Sonce nas še vedno spremlja in v Mostarju se te temparature sredi septembra dvigajo proti 30 stopinjam. Mostar je v primerjavi z ostalo Bosno kar turistično razvit in temu primerna je tudi gneča v mestu. Znani Mostarski most je domačnim dal izhodiščno točko za vse trgovince s spominki in restavracije. Na hitro si ogledamo mesto, kupimo nekaj spominkov in napolnimo želodčke, da lahko nadaljujemo pot.

Čaka nas kar nekaj kilometrov proti Sarajevu, seveda malce naokoli po zavrtih.

Pot nas pelje mimo najvišje gore Bosne Maglič na 2386 n.m.v, skozi čudovit NP Sutjeska in na koncu pristanemo na off road-poti, kjer nas na več kot 1000 m.n.v. ravnatelj Sarajevske osnovne šole usmeri na pravo pot. Seveda med potjo večkrat stojimo, ker imajo ovce, krave in osli pednost.

Proti večeru se spustimo proti Sarajevu, ga samo prevozimo (ker nas mestna gneča čisto nič ne mika) in se namestimo v bljižni kamp. Uroš speče še palačinke, potem pa samo popadamo v postelje.

8. dan: Gremo gor v hribe...

Smo že malce nemirni, torej je skrajni čas, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti. Upamo, da nesemo sonce s seboj, vse ostalo pa lahko ostane v Budvi. Najprej smo se zopet odpravili malce v višine in si ogledali NP Lovćen, sonce nas ni pustio na cedilu, zato je bilo kaj videti.

Na vrhu na 1650 m.n.v. si ogledamo grobnico Petra II Petrovića Njegoša, neverjeten razgled, kupimo rakijo in se po ovinkasti cesti zopet spustimo do morja v mestu Kotor.

Staro mesto, kjer s pridom izkoriščajo dobro destinacijo. Obzidje varuje staro mestno jedro, ki je živahno in namenjeno predusem turistom.

Pogled na Kotor

Ko zapustimo Kotor, počasi zapuščamo tudi Črno Goro. Zopet se malce dvignemo in v bližini Bileća prečkamo mejo. Ker se dan počasi preveša v večer, je čas da poiščemo prostor za kampiranje. Ko se ob jezeru ustavimo, da nekaj popijemo se nam zopet nasmehne sreča. Natakarica nam zagotivi, da ni nobenega problema če se sparkiramo pod kavarno tik ob jezeru.

Še en čudovit kamp.

7 dan: Morje, plaža, pivo :-)

Idilično se je prebuditi na takšnih temparaturah, da iz šotora zlezeš brez problema. Danes nas čaka počitek, malce morja, sonca poležavanja.

Morje je še vedno prave temparature za ležerno namakanje, torej je potrebno to izkoristiti. Izkoristimo tudi domače specialitete, da se spočijemo še od kuhanja. Zvečer pa zopet obiščemo živahno Budvo, ki se ji komaj pozna, da gre letošnja sezona proti koncu. V teh dveh dneh tudi hitro opazimo, da smo v turističnih krajih cene so več kot 1x višje, kot vse druge dni pred tem.

6 dan: Smo ze pravi črnogorci... počasiii...

Zmankuje mi nogavic, tako da je skrajni čas, da se spokamo na bolj tople temparature. Obstaja tudi možnost, da kaj operem, smo veliko raje imam morje. Torej danes je čas, da se iz teh višin, spokamo na 0 m.n.v., na sonce in v morje. cca 200 km pa smo tam. Ker nas je zjutraj preganjal dež, smo samo na hitro spili kavo, zajtrk pa si privoščili v Nikću burek z jogurtom in  posladek milka tortica.

Kar nas je za 3 osebe stalo slabih 5 eurov. Še pridemo nazaj =D Sploh so imeli vse vrste tortic, po 1 euro in saj po okusu sodeč domače izdelave. David bi rekel "Dobro za  popizdit".

 Potem pa podkrepljeni resno proti morju. Ko se začnemo mimo Skadarskega jezera spuščati proti obali, se nam začne kar smejati, saj mparature prijetno rastejo.

Ko prispemo do obale pa nas čaka do sedaj najtežji del poti. V Budvi poiskati kamp. Misija nemogoče =S Po vožnji levo in desno, ter gor in dol, po kar nekaj vprašanih domačini in iskanju po netu, nam le uspe =) Ravno pravi čas ker začnejo leteti drobne kapljice. Na hitro postavimo šotor in tendo, se oblečemo v kratke hlače in ob pivu opazujemo poletni dež, ki v dobrih 15 minutah pojenja. Nebo se razjasni mi pa po črnogorsko pripravljamo večerjo in neizmirno uživamo v odlični klimi. Po večerji še sprehod v mesto na sladoled in pivo, potem pa zasluženo spanjeeeee.