12.dan: Počitek ob Plitvikih jezerih

Kamp je 1A. Tuši urejeni, da bi ostala kar tukaj in jutranja prha se je prilegla bolj kot jutranja kava. Danes smo na počasi, kavica v bližnjem baru, pozen zajtrk in počasen ogled Plitvičkih jezer.

Dolgo sem se veselila tega ogleda, saj združuje vodo in naravo, kar pa je zame dobitna kombinacija. Začuda in verjetno zaradi vseh lepot zadnjih dni, pa me niso tako popolnoma navdušila. Glavni razlog je zagotovo gneča, veliko turistov čeprav je glavna sezona že mimo. Po prehojenih vsaj 7 km, si zaslužimo sproščujoč večer.

Enka se je prelevila v pravo bojno fronto.

11.dan: Včasih pač ne gre vse kot bi moralo...

Ko se zjutraj prebudiš in brez problema zlezeš iz šotora veš da te čaka lep topel dan. Temparature ta teden so prav idealne za takšno potepanje. Napotimo se proti Martin Brodu, da si pogledamo slapove Une in ker do sedaj nismo imeli kakšnih posebnih težav je danes očitno čas, da na naši poti tudi malce grdo govorimo. Garmin nas pelje po cesti, ki ji komaj lahko rečemo cesta.

Bolj se bližamo našemu cilju slabše je, ko nas do cilja loči le še km, iz avta privlečemo še žago, da se lahko  počasi premikamo naprej.

Garmin še kar vztraja, da je tukaj cesta in da kmalu zavijemo desno. In ko pridemo do omenjenega odcepa, se pot spremeni le še v ozko peš potko =S Še enkrat preverimo Garmin če nimamo vnešenih kakšnih čudni stvari (peš poti, kolesarske poti) in ko ugotovimo, da je vse kot je treba, nam ostane le eno da se obrnemo nazaj. Po slabih 2 km ( ki jih prevozimo cca 5 km na uro) nas domačina usmirita na drugo pot, ki sicer je neka cesta, ampak ozka in precej zarašena. Po dobrih 4 urah nam le uspe priti do Martin Broda, kjer se malce raztegnemo in ogledamo slapove.

Ugotovimo, da po tako pestrih zadnjih dneh potrebujemo počitek, torej se usmirimo direktno proti Plitvčkim jezerom, kjer poiščemo kamp in ob pivu in kartah uživamo ob toplem večeru.

10. dan: Nazaj k naravi

Ob peti uri nas iz spanca vržejo muslimani z svojimi molitvenimi napevi. Molitev se razlega iz zvočnikov vsake džamije v Sarajevu, ni šans da prespiš to. Po prvi budnici pa še malce zaspimo nazaj. Ko se ponovn prebudimo, pa se res zavemo, da smo v Sarajevu, temparature so sveže, zelooo. Torej ravno prav, da se spovnemo na olimpiske igre leta 1984 in si ogledamo staro bob stezo. Bob steza je razen grafitov skoraj nedotaknjena, ob manjših popravkih bi bila še vedno uporabna, a kar smo v Bosni bo to verjetno še en zapuščen spomenik.

 Olimpijsko razpoloženi se odpeljemo proti kraju Jablanica,  kjer je leta 1943 potekala svetovno znana Bitka na Neretvi. V bitki podrejo most, ki pa ga pozneje za potrebe filma zopet postavijo in spet podrejo, sedaj pa je podrt most spomenik na omenjeno bitko.

Malce spremenimo načrtovano pot in se skozi NP Blidinje odpeljemo proti mestu Livno. In ni nam žal. Na 1500 m.n.v. se nam v gore objeta razteza ogromna dolina.

Naredimo postanek da se naužijemo vseh lepot potem pa "on the road again". Za lep zaključek dneva pa smo potrebovali nekaj sreče. In smo jo imeli. Šli smo namreč na lov za divjimi konji. Nad mestom Livno se razprostira pusta pokrajina kjer se da ob pravem času na pravem mestu, videti črede divjih konj. Tudi od 500 do 600 komadov. Hrabre sreča spremlja. Ko smo prevozili dobrih 10 km po planini, David v daljavi le ugleda konje. Še dober km vožnje in smo že čisto zraven. Kljub nasi bojazni da jih bomo težko poslikali, nismo imeli težav, saj so nam skoraj jedli iz roke.

Čudovit prizor neokrnjene narave. Po takšnem včeru, samo še nahitro poiščemo prostor za kampiranje in kmalu sladko sanjamo o konjskih čredah.

9.dan: Ovce nas spremljajo povsod

Zbujamo se ob čudovitem razgledu na zbujajoče jezero, za hribčkom vstaja tudi sonce, nebo pa je brez oblačka. Očitno nas čaka še eden lep sončen dan, ravno pravšnji za ogled Mostarja. V zahvalo za super kamp  v kavarani spijemo še kavo, potem pa "pot pod noge". Mostar velja za povprečno najtoplejši kraj v Evropi, in tudi nam se je zdelo tako. Sonce nas še vedno spremlja in v Mostarju se te temparature sredi septembra dvigajo proti 30 stopinjam. Mostar je v primerjavi z ostalo Bosno kar turistično razvit in temu primerna je tudi gneča v mestu. Znani Mostarski most je domačnim dal izhodiščno točko za vse trgovince s spominki in restavracije. Na hitro si ogledamo mesto, kupimo nekaj spominkov in napolnimo želodčke, da lahko nadaljujemo pot.

Čaka nas kar nekaj kilometrov proti Sarajevu, seveda malce naokoli po zavrtih.

Pot nas pelje mimo najvišje gore Bosne Maglič na 2386 n.m.v, skozi čudovit NP Sutjeska in na koncu pristanemo na off road-poti, kjer nas na več kot 1000 m.n.v. ravnatelj Sarajevske osnovne šole usmeri na pravo pot. Seveda med potjo večkrat stojimo, ker imajo ovce, krave in osli pednost.

Proti večeru se spustimo proti Sarajevu, ga samo prevozimo (ker nas mestna gneča čisto nič ne mika) in se namestimo v bljižni kamp. Uroš speče še palačinke, potem pa samo popadamo v postelje.

8. dan: Gremo gor v hribe...

Smo že malce nemirni, torej je skrajni čas, da se odpravimo novim dogodivščinam naproti. Upamo, da nesemo sonce s seboj, vse ostalo pa lahko ostane v Budvi. Najprej smo se zopet odpravili malce v višine in si ogledali NP Lovćen, sonce nas ni pustio na cedilu, zato je bilo kaj videti.

Na vrhu na 1650 m.n.v. si ogledamo grobnico Petra II Petrovića Njegoša, neverjeten razgled, kupimo rakijo in se po ovinkasti cesti zopet spustimo do morja v mestu Kotor.

Staro mesto, kjer s pridom izkoriščajo dobro destinacijo. Obzidje varuje staro mestno jedro, ki je živahno in namenjeno predusem turistom.

Pogled na Kotor

Ko zapustimo Kotor, počasi zapuščamo tudi Črno Goro. Zopet se malce dvignemo in v bližini Bileća prečkamo mejo. Ker se dan počasi preveša v večer, je čas da poiščemo prostor za kampiranje. Ko se ob jezeru ustavimo, da nekaj popijemo se nam zopet nasmehne sreča. Natakarica nam zagotivi, da ni nobenega problema če se sparkiramo pod kavarno tik ob jezeru.

Še en čudovit kamp.

7 dan: Morje, plaža, pivo :-)

Idilično se je prebuditi na takšnih temparaturah, da iz šotora zlezeš brez problema. Danes nas čaka počitek, malce morja, sonca poležavanja.

Morje je še vedno prave temparature za ležerno namakanje, torej je potrebno to izkoristiti. Izkoristimo tudi domače specialitete, da se spočijemo še od kuhanja. Zvečer pa zopet obiščemo živahno Budvo, ki se ji komaj pozna, da gre letošnja sezona proti koncu. V teh dveh dneh tudi hitro opazimo, da smo v turističnih krajih cene so več kot 1x višje, kot vse druge dni pred tem.

6 dan: Smo ze pravi črnogorci... počasiii...

Zmankuje mi nogavic, tako da je skrajni čas, da se spokamo na bolj tople temparature. Obstaja tudi možnost, da kaj operem, smo veliko raje imam morje. Torej danes je čas, da se iz teh višin, spokamo na 0 m.n.v., na sonce in v morje. cca 200 km pa smo tam. Ker nas je zjutraj preganjal dež, smo samo na hitro spili kavo, zajtrk pa si privoščili v Nikću burek z jogurtom in  posladek milka tortica.

Kar nas je za 3 osebe stalo slabih 5 eurov. Še pridemo nazaj =D Sploh so imeli vse vrste tortic, po 1 euro in saj po okusu sodeč domače izdelave. David bi rekel "Dobro za  popizdit".

 Potem pa podkrepljeni resno proti morju. Ko se začnemo mimo Skadarskega jezera spuščati proti obali, se nam začne kar smejati, saj mparature prijetno rastejo.

Ko prispemo do obale pa nas čaka do sedaj najtežji del poti. V Budvi poiskati kamp. Misija nemogoče =S Po vožnji levo in desno, ter gor in dol, po kar nekaj vprašanih domačini in iskanju po netu, nam le uspe =) Ravno pravi čas ker začnejo leteti drobne kapljice. Na hitro postavimo šotor in tendo, se oblečemo v kratke hlače in ob pivu opazujemo poletni dež, ki v dobrih 15 minutah pojenja. Nebo se razjasni mi pa po črnogorsko pripravljamo večerjo in neizmirno uživamo v odlični klimi. Po večerji še sprehod v mesto na sladoled in pivo, potem pa zasluženo spanjeeeee.

5 dan: Kar te ne ubije, te okrepi

Kaj storiti ko se zbudiš na 1500 m.n.v. s 3 stopinjami zraka in v bližini reke Tare. Seveda raftanje =D, da se malce segrejemo, ker voda je pa vsaj malo toplejša od zraka. V popolni bojni opremi (oblečeni kot medvedi) nas v kampu pobere kombi, ki nas odpelje na začetek našega rafta. Počasi je začelo sijati sonce, kar nas zbudi in opogumi, da mogoče pa se le ne bomo vrnili kot ledene kocke.

Preden začnemo z raftanjem, se naša bojna oprema spremeni v obleko iz neoprena s kratkimi rokavi in kratkimi hlači... kolikor sem zmrzljiva sem bila kar malo skeptična, kako se bo tole obneslo. Pa se je prav odlično =D Sonce in rakija sta nas segrela, lepota Tare pa navdušila. Pa tudi naš krmar je bil faca, da se reče. Ko zaključimo nas čaka še domača specialiteta - jagenček in ovčje-kravji sir. Jagenček je bil odličen, sir pa jedljiv, a čez domačega ga ni. Ko se vrnemo v kamp izkoristimo dobro urico za počivanje, potem pa še malce izkoristimo dan in se napotimo na ogled Črnega jezera.

 Že v včerenem mraku je pogled na jezero čudovit in oddet v gore spominja na naša Sedmera Triglavska jezera. Po prehojenih slabih 9 km smo spali kot polhi.

4 dan: Durmitor lep v vseh pogledih

Če sem mislila, da mi bo mraz kratil spanec, sem se pošteno motila. Sicer zavita do glave, ampak spala pa odlično, le zjutraj je bilo malce težje zlesti iz šotora. Kot običajno zajtrk in pospravljanje kampa, potem pa "piči miško" proti Črni Gori. No do sedaj na meji nismo imeli težav, tokrat nas pa postavijo na stran in "prijatelj ugasni malo motor da se zapričamo" in smo se o tem kakšni so avtomobili, koliko so stali in kam smo namenjeni. Torej prečkanje meje tretjič brez težav. Odpravimo se proti NP Durmitor, kjer se ustavimo pri prečenju reke Tare in se z zip-lajnom spustimo na drugi breg.

Toliko malo, da zbudimo svoj adrenalin. Sedaj nas čaka pa po 4 dneh našega off roadanja kamp. Juhuhu... Topla voda, tuš  )=D Kaj si lahko še želiš lepšega? A pred tem naš čaka še kratek "sprehod" na Čuravac cca 1650 m.n.v., kjer se razteza čudovit razgled na NP Durmitor, reko Taro in bljižno ter daljno okolico.

 Vsem ljubiteljem gora in narave toplo priporočam. Mene je pustil (skoraj) brez besed. Sedaj pa res tuš in večerno grilčkanje, potem pa hitro v spalno vrečo, ker se temparature na 1500 m.n.v. hitro spuščajo proti 0. No zvečer so obstale nekje na 5. Kratke hlače bodo še malo počakale.

3. dan - pod roko se da dogovoriti prav vse :-)

Tretji dan na poti =D Počasi se navajam na tempo, sistem in drug svet. Danes smo jutro začeli s počasnim zajtrkom, osnovnim umivanjem in pospravljanjem kampa, da lahko nadaljujemo pot. Z Davidom sma kar dobro usklajena,  tako da s skupnimi močmi hitro pospravima vsak svoj del. David šotor in tendo, jaz pa kuhinjo, mizo, stola in spalko. Napotimo se proti Drvengradu in Mrzli Gori, kjer si pogledamo leseno mestece in se iz ceste, postavim na tire.

Vlak nas odpelje na ogled stare železnice, ki je poznana po zaviti progi v obliki osmice. Zanimiva vožnja, ki nam jo še dodatno popestri sprevodnik. Kar na začetku nismo kupili karte v nas zavoha poslovno priložnost. In tako pospravi v žep 1200 dinarjev (10 e), nimamo nič proti, saj smo prišparali 600 dinarjev. Seveda smo morali obljubiti, da o tem ne bomo nikomur nič povedali, torej lahko o tem le pišem. Heh.. Čaka nas še ogled samostana v bližini Prijepolja - samostan Mileševo. Samostan je je lep, urejen, tih košček Srbije, kratek sprehod po njem te napolni z mirom.

 Kot običajno prižgem še svečko za srečno pot in gremo naprej poiskati 400 let star bor.
Tokrat gremo v "hribe", na višini 1200 m.n.v. najdemo bor, kjer nam kar veselo vleče okoli ušes, tako da se hitro poslikamo in spokamo v zakajen bar na rakijo, da zaklučimo road trip po Srbiji, kot se spodobi. Po rakiji poiščemo prostor za kampiranje, z naglavnimi lučkami spečemo večerjo in zlezemo pod "kovter" ker na 1200 m.n.v., temparature niso ravno poletne.

"Drage dame" ne veste kaj zamujate...Uroš je še samski =D zaključek 2 dne

Zaključujem drugi dan off road-anja po Srbiji. Po kavici v Užicah smo se po poti stare železnici odpravili proti Nacionalnemu parku Tara.

In prvič okusili pravi off road po ozki poti, med neštetimi tuneli. Na poti smo se ustavili o umetno zajezenem jezeru, kjer se je naša pot obrnila proti Mokri Gori. Nekja kilometrov proti Mokri Gori smo začeli iskati idealen prostor za kampiranje in ga tudi našli. Jasa obkrožena z borovčki je tokrat predstavljala naš drugi kamp.

Če smo včeraj mislili, da smo našli idealen kamp za kampiranja, smo danes v to prepričani. Večerno sonce nas greje medtem ko Uroš peče čevape in po grlu teče mrzlo pivo. Drage bralke in seveda tudi bralci samo v vednost, Uroš ne samo kuha, tudi pomiva posodo in skrbi za to, da se vsake toliko posladkamo in razkužimo usta (seveda govorim o domači različici šnopca). Kot sem rekla, ne veste kaj zamujate. Heh... Pa lep večer =D

2 dan

Takole prvo noč smo preživeli =D Včeraj smo se na poti ustavili v Beogradu, in čeprav nam je bilo med potjo že precej vroče, nas je na poti v Hišo cvetja ohladila sveža prhica.

 Grob Tita in Jovanke

Na hitro smo si pogldali Titov grob, potem pa pot nadaljevali v iskanju prenočišča. Torej smo iskali skrito jasico malce odmaknjeno od ceste in jo tudi uspešno našli =D Glede na to da imam rada vse v naprej rezervirano, je bil zame to kar izziv.

Kamp plac za prvo noc 

Večerja, spanje, zajtrk in novim dogodivščinam na proti. Najprej do Užic, kjer skrenemo na prvo off road pot.

Ovenkovečeno - tudi nalepke na avtu so :-P

1.2.3.... štart =)

No pa gre za res...

Prve ure vožnje so že za nami. Spili smo že prvo kavo, sedaj pa nas čaka dolga pot do Beograda, kjer se ustavimo v hiši cvetja, potem pa že počasi iščemo prostor za prvo prenočevanje. Za enkrat nam prav nič ne manjka.

Telefoni so nemi, maili tudi ne zvonijo kar naprej, kar pomeni... da se je dopust končno začel.

Po prvega dne: od doma do Beograda in naprej do Užic cca. 700 km

Papirnata prtljaga

Ko začnem razmišljati od dokumentih za na pot v glavi nastane ena majhna zmešnjava. No pa to ni prvič, niti zadnjič. Če začnem na začetku (vsaj zame):

1. OSEBNI DOKUMENTI/POTNI LIST
Ker lahko čez vse države potujemo brez potnega lista, bo osebna izkaznica čisto zadoščala.

2. ZAVAROVANJE
No če je točka 1 hitro rešljiva, se tukaj malce zatakne =S Cel kup zavarovanj in dodatkov le k tem. Oba imava osnovno zdravstveno zavarovanje za tujino, kar se mi zdi nekako ok, ampak ker bomo na poti kar nekaj časa in čez več držav, nebi rada tvegala in bova sklenila še zavarovanje AMZS Premium, ki vključuje skoraj vse (samo na kavo me ne pelje). Enoletno zdravstveno, turistično in  avtomobilsko zavarovanje za tujino, kar pomeni, da ga bova lahko koristila še za medene tedne =P

3. ZELENA KARTA
Uradno potreben dokument za vstop v BiH, torej nič ne škodi če ga imava s seboj.

4. DENAR
No to je pa spet razred zase  =) EUR za Slovenijo in Črno goro, kune za hrvaško, marke za bosno in dinarji  za srbijo=D Uf bo polna denarnica...

5.KNJIGE, KRIŽANKE in REVIJE
Ne tako zelo obvezno =D ampak zame najbolj obvezno =P Dobra knjiga, križanke in vodič morajo biti vedno med prtljago. Sem pa imela kar nekaj težav ko sem poskušala, kupčke svojih knjig zmanjšati na tisto resnično potrebno.

Zbirka pred zmanjševanjem.

No tako, tiste papirnate stvari so pod streho, sedaj me čaka pa še hrana in obleka. Sploh pakiranje oblačil bi najraje preskočila. No kdo pa ga nebi?

Začetki priprav

Ko začnem razmišljati o malo bolj adrenalinskemu dopustu, se mi v glavi poraja približno 5 ključnih točk priprav: načrt poti, prevoz/vozilo, hrana, oblačila in obutev ter dokumentacija. Na koncu se pa tako vse poveze med seboj. Ker je najin sopotnik v drugem avtu, pripravil prav natančen načrt poti in David skrbi za vse kar je povezano z avtom, torej vožnja,  spanje/šotor, spreminjanje prtljažnika v omaro, orodje za manjša popravila itd., se jaz ukvarjam z preostalim. Sama priprava hrane bo potekala tik pred zdajci, pregled in priprava obleke in obutve počasi tekom preostalih dveh tednov, priprava dokumentacije pa je že v polnem teku. Kaj več o samih dokumentih za na pot pa naslednjič.

Ko s pripravami enostavno ne moreš več odlašati - Expedition Balkan 2015

Zdaj gre pa zares :) Najnujnejše je pod streho, mini dopust za nami, čaka pa me nov podvig.
Off road trip Balkan. 14 dni, 5 držav, 4 neznani jeziki in cirilica. Ko se zaveš, da te do tja loči še dobrih 14 dni, nisi čisto prepričan ali je to veliko ali malo. Če pomislim, kaj vse je še potrebno urediti potem precej premalo, po drugi strani pa že komaj čakam to dogodivščino.

Expedition Balkan 2015 - nalepke za na avto

Da ne bo kdo mislil, da sva do sedaj zabušavala, kar se tiče priprav. Sam avto je v pripravi že dober mesec, šotor v dodelavi skoraj pol leta, načrt poti narejen dobre tri mesece, sedaj pa še najnujnejše in lahko štartamo. 

Potovalni načrt