Ja, me vleče nekam tja... Namesto, da bi se sprehajala po gorah, se vsakodnevno vozim mimo njih =( študij in delo mi "pojesta" najlepše dneve. Pa ne bo več dolgo tako, kmalu pride tudi moj trenutek, da pozabim na vse in se skrijem v višave... Do takrat pa vsakodnevno sanjarim, sanjarim o gorah, ki jih še nisem obiskala in o tistih, ki mi vzbujajo ponovne skomine. Sanjam o skritih kotičkih, sončnih dnevih, zelenih tavnikih, gorskih jezerih, skalah... Moje knjižne police zapolnjujejo vsi mogoči gorski priročniki, knjige plezalcev slovenskih in tujih avtorjev, da si s tem vsaj za kratek čas prevežem dušo.
Hm mogoče pa nekoč kar ostanem gor... In mi misli zopet zaplavajo v glavi pa zaigra pesem:
"Enkrat pa bom tam ostal,
ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval."
(Čuki, Poletna)
ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval."
(Čuki, Poletna)
Ni komentarjev:
Objavite komentar